Gazda! Ali kako naj ti sploh rečem!

Danes sem prvi dan doma! DOMA! To, npr. izgleda tako, da ima bela kocka vrata, okna, ima dimnik, veš, ima tudi tla, ki so gladka. Ima vodo, ima hrano, doma je tudi mehak kavč, ima lučke in pozimi ima kamin, da ne zebe. Poznaš kaj od naštetega?

Sem Elvis in sem star sem 3 leta. Lepega sobotnega popoldneva sem po dolgi poti z Irske z dvema drugima greyhoundoma končno prispel v Slovenijo. Tistega dne še nisem imel nikogar, ki bi me vzel s seboj za vedno.  Me je pa pričakala družina, ki me je prišla pogledat. Takoj sem jim pokazal kakšen scrkljanec sem. Rad bi se samo čohal, čohal in še enkrat čohal. Ta družina bi bila glede na to mojo lastnost primerna zame, saj ima veliko rok, ki bi mi to omogočile. Vendar so vseeno odšli domov brez mene. Potem pa je vmes posegla usoda. Odločili so se, da me vzamejo, saj so vsi po vrsti pustili svoje srce pri meni. Tako smo bili ponovno združeni, tokrat za vedno.

Pozdravljeni dragi hrtoljubi, tudi v mojem imenu.

Sem velika angleška hrtica Ginny,  stara sem 4 leta in uživam v svojem novem življenju posvojenega hrta. Seveda pa ni bilo vedno tako, pred tem sem tekmovala na Irskem, kjer sem imela smešno tekmovalno ime Bird Jungle. Sicer sta moja posvojitelja po začetni ogorčenosti nad tem imenom sedaj že spoznala, da to ime izraža tudi moje strašno zanimanje za ptiče  … 

Odločitev za hrta je bila za naju kompromis: sama sem navdušenje in ljubezen do hrtov odkrila prek whippetke Ade, ki sem jo večkrat imela v začasnem skrbništvu, Boštjan pa je v otroštvu sobival z mačkami, tako da se je odločitev za hrta, psa z mačjim značajem, zdela pravšnja.

Zgodba o Joy ni čisto navadna zgodba o posvojitvi. Joy je prišla v Slovenijo, ker si je njene družbe zaželela ena izmed slovenskih družin. K nam je prišla 15. decembra 2007, v hladni noči, skupaj s 17 hrti, ki so jih posvojile slovenske družine. Šlo je samo za prenočitev in varstvo do ponedeljka. Joy je bila samo plišasti kuža za dve noči.

Ime mi je Coq Hardidiamond Rodriguez. Kličejo me samo Rodriguez. Živim v centru Ljubljane in moram povedati, da sem se na čuden hrup, ki ga »proizvajajo« avtobusi, tovornjaki in veliko prometa lepo navadil. Stanovanje si delim še s petimi člani: z Iztokom, Jano, Ajo, Borom in beaglico Lu.

Bil je delovni aprilski torek, ko sem, kot že velikokrat prej, pokukala na spletno stran. Vendar je bilo takrat drugače: tam je bila črnobela galgica Inca, z nežnim pogledom in repkom, tako skritim med nogami, da sem se spraševala, ali ga sploh ima. Tudi fant je bil v trenutku prepričan, da je prava. S potrditvijo rezervacije s strani organizacije za pomoč hrtom je Inca postala najina Didi.

17. januar 2006 je bil lep sončen zimski torek, vendar za mene najbolj črn dan v življenju, saj me je zapustil najboljši prijatelj, bobtail (angleški ovčar) OXY, s katerim sva bil nerazdružljiva celih 13 let in pol. Ta izguba me je tako dotolkla, da sem se zaobljubil, da nikoli več ne bom imel psa.