Gazda! Ali kako naj ti sploh rečem!

Danes sem prvi dan doma! DOMA! To, npr. izgleda tako, da ima bela kocka vrata, okna, ima dimnik, veš, ima tudi tla, ki so gladka. Ima vodo, ima hrano, doma je tudi mehak kavč, ima lučke in pozimi ima kamin, da ne zebe. Poznaš kaj od naštetega?

Ko so me dobri ljudje pripeljali v zavetišče, sem le upal lahko, da bo še kdo tako prijazen. Lahko sem spal v plastični posodi, lahko sem vsak dan jedel, niso me brcali, mislim, da mi niso želeli slabega in ti si lahko le zamišljaš, kako je to krasno, ko te roka tudi poboža. Tudi vodo so mi dali, svojo malo sobo sem imel, o čemer, najverjetneje, zopet ničesar ne veš.

In vem, vsega dobrega je enkrat tudi konec. Mislil sem, da me peljejo stran, da me bodo zavrgli, mene in petnajst drugih galgov, ko so me naložili v eno malo plastično kocko, vendar ko sem jih, migajoč se v temi tovornjaka, slišal, kako se pogovarjajo, sem pomislil, da me morda le ne bodo zavrgli, me obesili, okamenjali, me morda obglavili ... Morda me pa spuste nazaj, morda bom spet lovil zate, se ponižno in upajoč na prijazno besedo, puzal po tleh, vendar bom živel in poiskušal živ tudi ostati. Ne, odpeljali so me daleč stran od tebe in zato, veš, jim bom hvaležen vedno.

Pot je bila dolga, noge so bolele, bil sem kdaj malo žejen, malo lačen, lulal bi, pretegnil moje suho telo, vendar sem čakal, upal, poslušal, malo sem se bal ... Upal znova!

Svetloba je malo pokukala skozi plastične rešetke malega boksa, malo oplazila smrček in uho, me požgečkljala, prebudila ...  Prišepnila mi je, da moram vstati. Napočil je trenutek, ki ga ti ne boš nikoli razumel!

Gneča, glasba, glasovi, gromeh smeh in tihe solze, vonji, šepet, poki in lajež ...
"Kam, ne, ne ne, kam me boš dal? Mogoče nočem ven, mene je strah, zelo zelo strah! Ne me stiskati, ne me spustiti, ne me gledati, ne tako delati, hočem nazaj! Bom ubogal, lovil in se tresel, bom poskušal preživeti, bom jedel le tu in tam, res! Samo daj me nazaj!"

Obstal sem na robu tovornjaka, strmeč v množico, begajočega pogleda in tresočih se tačk. Po kužka pred mano je nekdo prišel. Ah ... tudi jaz bi šel domov.
Mislil sem:" Če preživim, bom umrl malo kasneje, morda jutri, ko mine vse to. Samo, da se malo odžejam, lulat me hudo in vse me boli ...!

Veš, so klicali Keiko, Keiko, le ugibal sem lahko, če morda mislijo mene, ker zate ime ne obstaja! Etiketa, značka, okrasek, ki ga zagotovo ne zaslužim.

"Ja, jaaa!", sta kričali, mahali in tekli nasproti! Sem želel zbežati, se skriti, vendar noge niso ubogale. Me je nekaj vleklo naprej, mi je govorilo, da naj malo počakam, naj stojim tam in se umirim.

Takrat sem jo videl! Prišla je! Zdaj je tu! Tukaj je! Veš, me je pogledala, kot me ni še nihče. Njene oči so bile velike, lica v potokih solz! Videl sem, kako mi šteje noge, gleda rep in brazgotine, ki jih nisi zdravil. Videl sem, kako me čaka, na obrazu sreča in dvignjen ponos, vedel sem, da ne pričakuje več, kot lahko ponudim, vedel sem, MOJA JE!

Ovratnica, ki je nikdar nisi kupil le zame, je bila varno zapeta, dekleta so se smejala, tisti za mano me je prižemal v objem, končno dvignil in me spustil dol, tja k njej, ki je strmela vame.

A ti veš, kako je, če se čas ustavi? Veš, kako izgleda sončni vzhod in zahod hkrati. Si že kdaj slišal žvrgolenje ptic v jasnem pomladnem jutru? Poznaš vonj novega in nedotaknjenega, ki je le zate? Veš, kako nežno diši sreča? Vse to, to in še več! V istem trenutku!
Obmirovala sva. Stiskala me je v naročje, njene solze po risale pot po prašnem kožuščku barve granita, ki ga ti nisi nikdar opral. Bila je nežna. Moja! Zašepetala je: "Lep si!" Bila je tam, ko sem jo potreboval. Si bil ti?

Zdaj sem sit. Opran. Doma. Diham zrak, ki ga ti ne zaslužiš, in vem, kako izgleda mavrica. Veš ti?

Še to: Imam ime in pravijo mi Najk.