Odločitev za hrta je bila za naju kompromis: sama sem navdušenje in ljubezen do hrtov odkrila prek whippetke Ade, ki sem jo večkrat imela v začasnem skrbništvu, Boštjan pa je v otroštvu sobival z mačkami, tako da se je odločitev za hrta, psa z mačjim značajem, zdela pravšnja.

Ko sva se preselila v svoje večje stanovanje, sva prek spleta začela iskati informacije o hrtih, prav v tem času pa je v Sloveniji začela delovati tudi organizacija za pomoč hrtom. Ob spoznanju, da je mogoče psa, ki si ga želiva, dobiti prek posvojitve in s tem rešiti pred smrtjo eno »hrtjo dušo«, sva bila navdušena. Ure dolgo sva pregledovala sezname hrtov, in ker sva namerava v prihodnosti imeti tudi mačko, sva najprej iskala hrta, ki bi bil zmožen sobivati z njo.

Miller je bil namreč že rezerviran za družino v Italiji. Bila sva neskončno razočarana, hkrati pa sva čez nekaj dni ugotovila, da je Miller na straneh italijanske organizacije za pomoč hrtom še vedno na voljo za posvojitev. Vse skupaj se nama je zdelo nekoliko čudno, vendar sva na svoja vprašanja dobila le odgovor, da je Miller namenjen za posvojitev v Italiji. Trudila sva se sprijazniti z danimi okoliščinami, Miller pa je še vedno ostajal v najinih mislih in vsak dan sva prižgala svečko, da bi dobil dober dom.

Nato pa se je v soboto, dan pred posvojitveno akcijo greyhoundov v Sloveniji, zgodil čudež. Medtem ko sva v miru pila čaj in premagovala stres napornega delovnega tedna, je ob 14. uri zazvonil telefon. Bil je Matjaž Plošinjak, ki nama je sporočal, da je Miller prispel v Italijo, da je na voljo za posvojitev in da imava na voljo pet minut, da se odločiva, ali ga še vedno želiva imeti. Sploh nama ni bilo treba razmišljati, saj sva vedela, da nama je Miller namenjen. Radost in sreča, ki sta naju zajeli, sta bili nepopisni, hkrati pa sva morala za novega družinskega člana priskrbeti osnovne potrebščine in pri tem dokazala, da je mogoče vse uspešno opraviti v enem sobotnem popoldnevu.

V nedeljo zjutraj sva končno dobila najinega Millerja, ki je bil čudovito lep in mehak, hkrati pa tudi utrujen in prestrašen. Presunilo pa naju je tudi vznemirjenje vseh ostalih hrtov, ki so čakali na prihod novih lastnikov, na novo priložnost ... Občutkov, ki človeka prevevajo v tem trenutku, ni mogoče opisati z besedami, treba jih je doživeti in midva jih podoživljava z vsako novo posvojitveno akcijo.

Pred kratkim smo že praznovali našo prvo obletnico skupnega življenja in težko je na kratko našteti, kaj vse sva prejela v dar od Millerja, ki sva mu ponudila prvi pravi dom in priložnost za novo življenje. Nama največ pomenita njegovi ljubezen in hvaležnost, priložnost, da lahko z njim vsak dan deliva radost in navdušenje nad življenjem, pa je neprecenljiva.

Za konec pa še to: na prvi pogled se sicer zdi, da sva midva s posvojitvijo rešila Millerja, dejansko pa je on rešil naju, z njim si namreč vsak dan po napornem delu v službi med sprehodom v naravi nabereva novih moči.