Izpostavljeno
Pridruži se nam na Facebooku!
| Veliki angleški hrt Rodriguez |
|
Ime mi je Coq Hardidiamond Rodriguez. Kličejo me samo Rodriguez. Živim v centru Ljubljane in moram povedati, da sem se na čuden hrup, ki ga »proizvajajo« avtobusi, tovornjaki in veliko prometa lepo navadil. Stanovanje si delim še s petimi člani: z Iztokom, Jano, Ajo, Borom in beaglico Lu. Ponoči spim v veliki postelji, na sredini (da slučajno ne padem s postelje, kar se je že tudi zgodilo), čez dan pa poležavam na kavču v dnevni sobi ali pa si sposodim katero izmed otroških postelj. To je seveda odvisno od tega, kje se nahajajo moji lastniki, saj jih nočem niti za sekundo spustiti izpred oči. Navadil sem se tudi, da z Lu preživiva vsako dopoldne približno pet ur sama. Čeprav mi hrti ne lajamo, si privoščim glasno in dolgo lajanje od veselja, ko pridejo moji družinski člani domov. Drugače pa lahko o sebi povem še to, da sem zelo velik kradljivec hrane. Svoje lastnike sem približno že zdresiral, da ne puščajo hrane v mojem dosegu. Sem pa zelo vesel, kadar pozabijo na primer na banane na pultu. Joj, takrat imava z Lu sladko gostijo in lahko vam povem, da so tudi bananini olupki povsem užitni. No drugih pomanjkljivosti pa nimam in lahko trdim, da sem zelo prijeten sostanovalec.Vendar pa se je moja zgodba začela že veliko pred tem. Rodil sem se 1. julija 2003 na Irskem. Vzgajali so me za tekmovalnega psa in nekaj dirk sem res dobro odtekel. Leta so tekla in postal sem prestar za dirkanje oziroma moji rezultati niso bili več dovolj dobri, da bi lahko z njimi svojemu lastniku služil denar. Zato se je odločil, da me odda. Tako sem 25. marca 2007 prispel v Slovenijo, kjer so me posvojili. Pa to ni bil moj zadnji dom. Zaradi »nevemčesaže« so se tudi tu odločili, da me ponovno oddajo. 4. februarja 2008 sem našel svoj res pravi dom pri »Rodriguezovih«. »Rodriguezovi« so že dlje časa spremljali zgodbe o odsluženih greyhoundih, galgih in lurcherjih. V njih je tlela želja, da bi imeli še enega psa, pa odločitev nekako ni dozorela. Jana je hotela nekaj majhnega in kosmatega, Iztok pa se je odločil, da bo to greyhound ali nič. Že, ko sem bil leta 2007 na seznamu za posvojitev, me je Iztok opazil in sem mu bil všeč. Vendar še ni bil čas, da me dobi. Potem so hoteli januarja posvojiti nekega drugega greya, ki se jim je zasmili. No, ampak moja dobra vila je to posvojitev preprečila, da sem lahko prišel k njim jaz. Ja, še vedno se spominjam svojih prvih tednov v novem domu. Jana je bila čisto trda od strahu, saj je mislila, da jih bom kar vse pojedel. Ni upala spati zraven mene, ni si upala prisesti k meni na kavč, jaz pa nisem nobenemu nič hotel. Bala se me je predvsem zaradi moje velikosti in ker ni vedela kakšne vzorce sem dobil v svojih skoraj petih letih življenja. Iztok ji je govoril, da se bo čez čas vsemu temu smejala, pa mu ni verjela. No danes lahko rečem, da sem ji pošteno zlezel pod kožo. Postala sva velika prijatelja, celo spi zraven mene in vsem začetnim travmam se samo še smeji. Vem, da me ne bi dala proč za nič na svetu. Ko me pelje ven, teče z mano, da me vsaj malo razmiga. Sem namreč psič, ki je lahko spuščen samo v ograjenem prostoru, drugače jo mahnem po svoje in se ne zmenim za obupane klice svojih lastnikov. Pa še en problem imam: ne prenesem majhnih psov, sploh pa tistih, ki se igrajo z Lu. Do nje sem postal zelo zaščitniški in ne želim je deliti z nobenim drugim psom, čeprav gre njej to po moje kar malo na živce. Rodriguez
Fotogalerija: |
