17. januar 2006 je bil lep sončen zimski torek, vendar za mene najbolj črn dan v življenju, saj me je zapustil najboljši prijatelj, bobtail (angleški ovčar) OXY, s katerim sva bil nerazdružljiva celih 13 let in pol. Ta izguba me je tako dotolkla, da sem se zaobljubil, da nikoli več ne bom imel psa.

Že čez dober mesec sem prejel mail s slikami psa, ki je že pripotoval iz Irske v Slovenijo in je iskal svoj novi dom. Ko sem zagledal prvo sliko Owna, sem v trenutku, brez premisleka, odgovoril na prejeti mail in napisal, da sem zainteresiran za posvojitev, čeprav sem se zavedal vseh nadaljnjih težav (nasprotovanje dekleta, najine mačke, nedokončana ograja, na novo obnovljena hiša z novim parketom …).

No, pa me še isti dan pokliče Nina Novak iz Slovenskega društva za pomoč hrtom in po temeljitem pogovoru o vseh mojih »pomislekih« glede posvojitve sva se dogovorila, da se mojim dekletom pripeljeva k njej domov (Owen je bil namreč v začasnem skrbništvu pri njej), v živo spoznava Owna in se nato odločiva. In res prideva v Logatec, spoznava Owna, Millerja (Ninin in Boštjanov posvojenec) in njuna »starša«, odločitev o posvojitvi pa je kar naenkrat postala preprosta.

In tako sva danes, že dober mesec, ponosna lastnika greyhounda Owna, in kljub začetnim pomislekom, nama niti najmanj ni žal, da sva se tako odločila. Prve tri dni smo se spoznavali in navajali drug na drugega, od takrat naprej pa je vse veliko lažje, kot sem pričakoval. No, malo se je edino zakompliciralo »na relaciji« med menoj in mojim dekletom, ker zdaj je Owen njen »1. pubec« :)